Kadarkoli gledamo, se ne moremo izogniti skušnjavi, da nam pogleda ne bi vedno znova zaneslo od začrtane linije v skrivnostne medprostore. Prava slast pogleda je namreč vdreti prav med prostore, med mesta, ki še niso skupaj, med sekvence, ki še niso zašite, kjer še lahko ugibamo obliko novega in ugotavljamo smisel starega.
Fotografovo oko se seveda tako kot vsako drugo gledajoče oko ne more izogniti tej skušnjavi, še več, je v tej skušnjavi pravzaprav zavezano in ji vseskozi sledi, saj ima orodje iluzije, s katerim lahko sliko predprostora celo zamrzne oziroma ga naredi mnogo bolj stabilno vidnega, kot sta preblisk in slutnja, ki ju mi običajni gledalci dobimo s srečanjem z nečim vmes. Ponuja nam torej to (ali bolje iluzijo tistega) kar smo si že od nekdaj želeli: zamrznjenost medprostora, okamenitev prostora, kjer je vse vmes napeto, kjer je vse hkrati že tu in hkrati še tava, kjer se začenja in se končuje, ponuja nam medprostor, ki je hkrati poln in prazen, ki je razlika med prvim in njegovim zaporednim in je šiv preko katerega teče vez z drugim. Ponuja nam iluzijo podobe, ki se hkrati rojeva in izginja, in nas tako postavlja kot priče nastajanja in izginjanja tistega vmes, kot priče sveta, ki ga vedno le slutimo, nikoli ne vidimo in si ga vedno želimo videti. Ponuja nam zašita mesta teles, brez katerih ni eksistence, mesta teles, brez katerih ni tukaj in tam. Telesno mesto, ki ni niti polno niti prazno, ni ne zunaj ne znotraj, ni niti del niti celota, nam na tak način zašito z drugim razpira neskončno polje za naše radovedno pronicanje v napeti vakuum medprostorov. Polje oziroma zamrznjeno mesto tistega vmes postane tako neskončno igrišče za našo domišljijo, postane iluzorni svet, ki tudi nam daje iluzijo velikega kreatorja, ki tudi v nas samih sproži veselje nad iluzijo v vse prodirajočega pogleda.