"Po tišini, je glasba tisto, kar je najbližje izražanju neizrekljivega." / "After silence, that which comes nearest to expressing the inexpressible is music." (Aldous Huxley)
Ali je mogoče zapuščene prostore stavb kdaj iztrgati iz primeža neprizanesljivega časa, ki neusmiljeno briše to, kar je nekoč imelo svoj pomen in namen?
Fotografije iz serije z naslovom Onkraj tišine, z vpogledom v notranjost zapuščenih stavb, ki ima vsaka svojo zgodovino in svojo zgodbo, gledalca nagovarjajo k razmisleku o njihovi usodi, bodisi skorajšnjega dokončnega propada oziroma ohranitve, ki jim s celovito prenovo ali skozi začasno rabo omogoči, da ponovno zaživijo in okolju (mestu) v katerem se nahajajo, prinesejo urejenost, z raznolikimi vsebinami pa tudi živost in prihodke.
Zapuščene stavbe, tovarniška poslopja in mirujoča gradbišča pomenijo degradacijo urbanega prostora. Na drugi strani pa se posamezniki in skupine soočajo s problemom zagotavljanja infrastrukture za razvoj in izvajanje različnih dejavnosti in aktivnosti, nenazadnje tudi bivanja, ki bi ob primerni ureditvi lahko svoj prostor našli prav v teh prostorih.
Zvočne naprave, na fotografijah umeščene v zapuščene in dotrajane prostore, so privid, ustvarjajo iluzijo prisotnosti glasbe. Ta kot prisluh, napolni prostor, ki dobi tako nov, drugačen pomen. Predstava revitaliziranih stavb, njihove notranjosti in njihove nove vsebine je prepuščena domišljiji posameznega gledalca. Nekdo lahko v njih zasliši glasbo, nekomu misli pričarajo kaj drugega. V tej zgodbi je glasbaspodbuda gledalcu, za osebni, intimni razmislek o spremembi zapuščenih prostorov, v katere na fotografijah zre njegovo oko. Ne gre za problematiko konkretnih, na fotografije zabeleženih prostorov, temveč ogromnega števila zapuščenih prostorov v slovenskih mestih in krajih, ki jim še ni dana priložnost za oživitev. Prostorov, ki bi jih lahko kdaj zares napolnjevali zvoki glasbe...